Takšna blazina je bila v načrtu celo poletje, pa nas je Lunči prej zapustila, preden sem sploh uspela zašiti tole. Tako sem pobrskala za manjšimi kosi ikeinega blaga in dodala še blago z beagli v spomin na Luno. Tudi črtasto blago je enako kot je bila prevleka za njeno blazino, ki sem ji jo zašila ob selitvi.
Ko sem blazino zašila, jo je preverila še moja deklica in skoraj bi ostala doma. Ker pa je v resnici ne rabimo in ker nimamo prav nič odvečnega prostora, sem jo vseeno podarila kužiki od sodelavke. Oh, kako pogrešamo našo Luno, dva meseca smo že brez nje. Vsakih nekaj dni še vedno po licih polzijo solze, pogrešam njen vonj, njen radovedni smrček in najmehkejša ušesa na svetu. Žal mi je za vse ure, ko smo se kregali nanjo in za vse ure, ki jih je v zadnjem obdobju preživela sama doma. Naša dveletnica že zadnje dva tedna ali več govori, da jutri pride Luna, da ni bolna, da ni zaspala … :o( Zdaj so nam ostale le še slike in spomini. Ona je bila moj prvi pasji otroček in je imela in ima pri meni posebno mesto.
Komentarji