Material:
- brezova veja
- žaga
- brusni papir po potrebi
- tista stvar za gravirat v les (ne spomnim se imena ;o))
- vrtalnik za luknjice
- naravna vrvica
- svinčnik
- lepilo (ni potrebno, če je veja sveža)
Postopek:
Brezove veje imam doma že od lani, kar pred vhodnimi vrati. Žago sem dobila za rojstni dan že februarja, rokavice pa marca. Ampak je nisem uporabila vse do novembra, ko smo v avto napakirali otroka, brezovo vejo, rokavice in mojo žago in se v dežju odpeljali na Dolenjsko k mojim starim staršem, da bom lahko žagala. :o) Doma to ni priporočljivo, takole na parketu sredi dnevne sobe, saj je žaga precej glasna, pri žaganju nastane ogromno prahu (da ga nastane toliko, sem ugotovila šele na licu mesta, ko sem imela nove superge povsem umazane, sveže črne pajkice pa tudi) - moje deklice sicer hrup ne moti, bi pa rekla, da sosedje ne bi bili najbolj navdušeni. Tako se je mala družila z babico, prababico in pradedkom, jaz pa sem v dežju z očijevo pomočjo pri držanju veje žagala svoje okraske. :o) Skratka - dolg uvod - letošnje okraske sem naredila čisto sama, le luknjice vanje je zvrtal mož.
Brezovo vejo ali vejo po želji nažagamo na kolutke poljubne debeline, moji so debeli približno 1 cm, nekateri tudi več, nekateri pa celo manj. Če so leseni krogci preveč neravni, jih pobrusimo z brusnim papirjem - jaz sem ta korak izpustila, ker ga nisem imela doma in ker sem želela narisati motive tisti hip, ko sem si to zamislila (in je mala spala). Žganje motivov mi je povzročalo kar nekaj preglavic, verjetno bi bilo lažje z boljšimi nastavki. Na koncu je mož zvrtal še luknjice, jaz pa sem skoznje napeljala naravno vrvico. Lesenim okraskom sem dodala še komplet belo-zlatih papirnatih okraskov iz lanske Ikeine kolekcije.
Mož je rekel, da je letošnja smrekca precej kičasta, meni pa je ravno takšna, bogata, precej všeč. Ni popolna, ampak je pa the best I can do v nedeljo dopoldne, ko lovim otroški spanec in čas pred kosilom ter z njim seveda povezanim dojenjem. Da jabolko ne pade daleč od drevesa pa kaže tudi navdušenje nad lučkami moje deklice :o) Saj vem, da so lučke tako majhnim dojenčkom na sploh zanimive, ampak prižig lučk pa zagotovo vsakemu dojenčku, še sploh pri dveh mesecih, ne izvabi nasmeška na obraz. :o)
- brezova veja
- žaga
- brusni papir po potrebi
- tista stvar za gravirat v les (ne spomnim se imena ;o))
- vrtalnik za luknjice
- naravna vrvica
- svinčnik
- lepilo (ni potrebno, če je veja sveža)
 |
| Zakaj bi človek kaj naredil brez pasjega nadzora, kajne? |
Brezove veje imam doma že od lani, kar pred vhodnimi vrati. Žago sem dobila za rojstni dan že februarja, rokavice pa marca. Ampak je nisem uporabila vse do novembra, ko smo v avto napakirali otroka, brezovo vejo, rokavice in mojo žago in se v dežju odpeljali na Dolenjsko k mojim starim staršem, da bom lahko žagala. :o) Doma to ni priporočljivo, takole na parketu sredi dnevne sobe, saj je žaga precej glasna, pri žaganju nastane ogromno prahu (da ga nastane toliko, sem ugotovila šele na licu mesta, ko sem imela nove superge povsem umazane, sveže črne pajkice pa tudi) - moje deklice sicer hrup ne moti, bi pa rekla, da sosedje ne bi bili najbolj navdušeni. Tako se je mala družila z babico, prababico in pradedkom, jaz pa sem v dežju z očijevo pomočjo pri držanju veje žagala svoje okraske. :o) Skratka - dolg uvod - letošnje okraske sem naredila čisto sama, le luknjice vanje je zvrtal mož.
Brezovo vejo ali vejo po želji nažagamo na kolutke poljubne debeline, moji so debeli približno 1 cm, nekateri tudi več, nekateri pa celo manj. Če so leseni krogci preveč neravni, jih pobrusimo z brusnim papirjem - jaz sem ta korak izpustila, ker ga nisem imela doma in ker sem želela narisati motive tisti hip, ko sem si to zamislila (in je mala spala). Žganje motivov mi je povzročalo kar nekaj preglavic, verjetno bi bilo lažje z boljšimi nastavki. Na koncu je mož zvrtal še luknjice, jaz pa sem skoznje napeljala naravno vrvico. Lesenim okraskom sem dodala še komplet belo-zlatih papirnatih okraskov iz lanske Ikeine kolekcije.
Mož je rekel, da je letošnja smrekca precej kičasta, meni pa je ravno takšna, bogata, precej všeč. Ni popolna, ampak je pa the best I can do v nedeljo dopoldne, ko lovim otroški spanec in čas pred kosilom ter z njim seveda povezanim dojenjem. Da jabolko ne pade daleč od drevesa pa kaže tudi navdušenje nad lučkami moje deklice :o) Saj vem, da so lučke tako majhnim dojenčkom na sploh zanimive, ampak prižig lučk pa zagotovo vsakemu dojenčku, še sploh pri dveh mesecih, ne izvabi nasmeška na obraz. :o)
Komentarji